JURIJ KRAVCOV: 2010

Članek je objavljen v časopisu "Nedelo" 3.10.2010, Avtorica besedila: Eva Senčar
Slike, povečini oljna platna in olja ter grattage in mešana tehnika na kartonu, obešene ali prislonjene ob steno ter po opusih zložene na omaricah, na mizici pa tako imenovana knjiga umetnika, pripravljena za pot v ameriške galerije. Najpogosteje upodablja žensko – opazovalcu kmalu postane jasno, da je to vedno le ena ženska, Anna, njegova muza – ter tihožitja in ptiča. Ptič je Jurij, kar med pogovorom razkrije ona, on o tem ne govori. Pravi, da slike pripovedujejo same zase in da nehajo pripovedovati zgodbo umetnika, ko dobijo lastnika – ta si ustvari svojo lastno pripoved. Ko vodi otroške delavnice, mu vznikajo načrti, kako svojo klasično umetnost platna, barve in čopiča dopolniti z novimi mediji: otroški obraz ima neskončno izrazov in škoda bi bilo, da jih ne bi zamrznili v trenutku, pravi.

Figuralika in komaj opazna pozlata, z minuciozno natančnostjo izrisani vzorci na blagu, vse to spominja na ruske ikone. Seveda, prikimava, njegova umetnost ohranja prvine ruske tradicije. Ne nazadnje, študiral in diplomiral je v Rostovu na umetniški akademiji M. B. Grekova, smer dekorativna umetnost. »Eden izmed klasičnih akademskih principov v osemdesetih letih je bila figuralika, ki pa zdaj ni aktualna. Pri umetnostnih zgodovinarjih skoraj ni zaželena. Sodoben akademski pristop uči študente uravnotežiti dogodke, ustvariti harmonijo in na koncu napraviti koncept, s katerim nekaj povedo. Vedno bolj se zavedam, da klasična likovna umetnost lahko spet zaživi le z dopolnitvijo sodobnega medija. Ruske akademije so dale izjemno znanje iz zgodovine likovne umetnosti, ne pa iz sodobnih pristopov, ki so zdaj predvsem podlaga za konceptualno umetnost. Kako je na teh šolah zdaj, ne vem.«

Govori očem
Ko je otrokom na likovni delavnici nekoč omenil, da bi lahko naslednjič s seboj prinesli svoje digitalne fotoaparate, je razred dobesedno eksplodiral, se spominja. »Nastala je zamisel, da bi to otroško zavzetost, ko ustvarjajo, fotografiral ali posnel na filmček. Tako sem tudi sam svoje umetniško videnje premaknil v neki koncept. Zavedam se, da ljudje od vseh čutil največ uporabljamo vid. Čutimo z očmi; vse, kar slišimo, tudi vidimo, kar spoznamo, spoznamo tudi z očmi, kar doživimo, doživimo tudi z očmi. Jaz govorim očem. Sprašujete me, kako ostati klasični slikar, hkrati pa komunikacijo slik oplemenititi s sodobnimi mediji? Recimo, sliko opremimo s tekstom, z glasom …, jo predstavimo na spletu. Ko smo z otroki risali mačke, so mijavkali. To bi morali videti in slišati tudi njihovi starši in drugi. Sodobnost v likovni umetnosti je tudi to, da otrok raje, kakor da med poukom na skrivaj igra igrico na dlančniku, vzame v roke čopič. Če to dosežem … to je veliko, to me vodi pri mojem delu z njimi, ko moram iskati pristop, ki jih bo motiviral.«

Motiv ptiča, upodobljen samostojno ali ob ženski figuri. Ženska in ptič. Vprašam. Jurij se smeji, njegov odgovor bi bil, da je to povsem navaden ptič. Nato reče nekaj v smislu, da je Anna abstraktna, presežna, tudi ptič je abstrakten. Zdaj nastopi Anna, saj Jurij ne odgovori nič natančnega, sama pa je stvarna. »To je Jurij. Samega sebe upodablja kot ptiča.« Zakaj? Malo pomisli, njen odgovor je preprost: »Moj mož je lahek kot ptič, easy man, njegov značaj je lahkoten.« Jurij se spomni, kdaj približno se je začela odisejada ptičev jurijev; precej preden je spoznal Anno, še v času, ko se je v Sankt Peterburgu, takrat še Leningradu, vključil v umetniški »underground«. Ko je leta 1992 prišel v Slovenijo, mu je bilo jasno, kakšne slike imajo ljudje radi. Ali je to, da ostaja v okvirih klasičnega slikarstva, komercializacija, ali so ženske figure nekaj všečnega, no, s tem se ne obremenjuje, saj je sliko treba prodati, razmišlja. »Tudi če smo po svoje komercialni, vedno in ne glede na naročnika naredimo, kakor najbolje zmoremo.« Jurij ostaja sanjač, pravi Anna, a tudi sama je sanjaštvo izkusila na sanktpeterburški akademiji. »Mesto premore kar tri ustanove za študij arhitekture, na oddelku likovne akademije, fakulteti za oblikovanje ter na tehniški fakulteti, ki usposablja inženirje. Sama sem bila na akademski šoli. Predznanje, ki sem ga tam dobila, je bilo koristno, a sem na ljubljanski fakulteti morala nanj pozabiti. Tam smo bili sanjači, umetniki, ustvarjalci zgodbe, ki jo arhitekt prodaja, dobili smo dobro predznanje zgodovine umetnosti in arhitekturne obrti, kot praktiki pa se nismo razvijali. Tu sem spoznala, kaj pomeni vstopiti v kontekst, se prilagoditi potrebam, naročniku, hkratnim zakonitostim časa, različnih dejavnikom, kot je recimo podnebje.«

Ob dveh na železniški
Na vprašanje, kako sta se spoznala, prehitevata drug drugega. »Na ljubljanski železniški postaji ob dveh zjutraj. Bila je zelo mlada, stara mogoče dvajset let.« »Poklicala me je, imela je mojo telefonsko številko.« »V Sankt Peterburgu imava skupne prijatelje.« »Potovala je v Italijo in je potrebovala informacije.« »Kako turobna in mrtva je bila takrat Ljubljana, v Rusiji glavna mesta živijo tudi ponoči. Bila sem zgubljena, zato sem ga poklicala. Po kratkem obisku pri njem sem nato potovala po Evropi.« »Čez tri leta sva se spet srečala,« njeno pripoved nadaljuje on, nato ona: »V Ljubljani sem nadaljevala študij arhitekture, med nama pa se je začela ljubezen.« Pred dnevi sta praznovala desetletnico poroke.

V roke vzamem »knjigo umetnika«, unikatno knjižico, v katero je stran za stranjo nanizal akvarele: tema je njegova večna, Anna in ptič, naslov In Flight. Odzval se je vabilu brooklynske galerije Art House Co-op, ki je, ne prvič, razpisala projekt Sketchbook. Anna ne skriva vznemirjenja, ko pripoveduje, da bo knjiga v kratkem razstavljena v kar nekaj ameriških mestih, se nato vrnila v Brooklyn, kjer bo vsak zvezek dobil svoj kataložni zapis, ljudje pa si jo bodo lahko izposodili. »Ko slikam, ne razmišljam, kaj bo na koncu nastalo, na začetku vem le to, kaj bo osnova. Tako je pri vsakem ustvarjalnem delu; bodoča umetnina ima vedno svojo lastno zgodbo in umetnika potegne vanjo. In to je zame poezija. Ne raziskujem; nisem eden tistih slikarjev, ki jih zanima socialna zgodba, politična kriza, nasprotje moškega in ženskega principa, morda bolečina človeka. Vem, da nisem aktualen, a če se še tako trudim, drugačen ne bom nikoli.« Anna ga dopolni: »Živimo v enaindvajsetem stoletju, če bi gojili tradicijo devetnajstega stoletja, potem se sprašujem, ali naj bi jo kopirali. Gotovo ne, saj so bile takrat popolnoma drugačne potrebe, način življenja, drugačen odnos do okolice. Tako lahko dela slikar, arhitekt pa ne. Seveda je prav, da se tradicija ohranja. V nekem trenutku pa arhitekt svojo suverenost mora poskušati obdržati; stranko je treba tudi naučiti in izobraziti. Arhitekti zanikajo okrasje, izčistijo stvari, a da je projekt estetski, ni nekaj nepomembnega.« Anna ima samo slovensko glavo, za šalo prida Jurij, »saj ima le slovensko državljanstvo, jaz pa imam dvojno. Rusijo vlečem kot rep za seboj.« Slikarji živijo bolj abstraktno, duhovno življenje, je prepričana Anna, arhitekt pa ni le umetnik, nenehno se prilagaja, podreja zakonom fizike.« Slikarji so sproščeni in neodgovorni, je prepričan on, »ne neodgovorni, le njihov izraz je lahkotnejši,« Anna konča dvogovor.

Ostane zgodba
S fotografijami otrok želi povedati, da so tudi otroci njega nekaj naučili. »To razumem kot del konceptualne umetnosti. Namreč da se dogodek ne konča z otroškim izdelkom, ampak lahko otrok samega sebe pozneje pogleda; to je del zgodbe. V šoli so mi dali navodila, naj pouk končam tako, da vprašam otroke, kaj so videli in kaj so si zapomnili. In ko jih fotografiram ali posnamem na film, nastane dokument o tem, kako je otrok užival. Ostane zgodba. V Bolgariji smo slikali na nekem hribu, nato smo slike razstavili v mestnem lokalu. Prišla je skupina Američanov in eden izmed njih je kupil sliko. Precej zdolgočaseno so jo ogledovali. Nato so vprašali mojega prijatelja, slikarja Aleksandra Dobrovoljskega, kaj slika predstavlja. Odgovoril jim je, da je to dom njegove tašče. Američani so se navdušili in začeli drug drugemu trgati sliko iz roke. To je bila zanje zgodba.«